Ples je bil na Dolenjskem priljubljena zabava po opravljenem delu. Ena takih priložnosti je bila tudi metev prosa, kmečko opravilo, ki so ga običajno začenjali v mraku. S pušeljcem so rekli navadi, ko so potem dekleta poklanjala šopke rož fantom, ki so jim bili najbolj všeč. Fantje so ponosno preštevali in obešali pušeljce po vaških skednjih. Pa ne samo to. Noč ima svojo moč in ljudsko izročilo pravi, da tričetrt leta po metvi tudi naraščaja ni bilo kaj dosti manj kot prosa. Noša se je na Dolenjskem zelo zgodaj zgubila, zato smo morali delovna oblačila iz prve polovice 19. stoletja obnoviti po zapisih, freskah in votivnih podobah (npr. Blečji vrh, Ex voto, 1802) Po osnovnem kroju je podobna nošam alpskega tipa, narejena iz barvanega lanu, konoplje in volne.
PA JE B’LA OHCET V KANGALILEJI …
Poroka in z njo povezana svatba je bila pomemben dogodek v človekovem življenju. Ponavadi je trajala več dni in bila obogatena z obredi, pesmimi, plesi in igrami. V vaseh pod Gorjanci so se od starih svatbenih šeg vse do današnjih dni ohranile maškare in običaj prodajanja kamele ter barantanja za njeno ceno. V postavitvi uporabljene noše so rekonstrukcija dolenjske pražnje noše iz začetka 20. stoletja. V tem obdobju so ženske nosile: dolgo krilo na pas in oprijeto krojeno bluzo ali kočemajko iz žameta, enobarvnega ali vzorčastega volnenega in bombažnega blaga, moški pa obleke temnejših barv. Pri tem delu nam je pomagala etnologinja dr. Marija Makarovič z izbiro ustreznih fotografij, ki smo jih dobili pri Ivici Križ, kustosinji za etnologijo v Dolenjskem muzeju.
Ko zbrani gremo vsi skoz vas