Na sončni strani Gorjancev, vse do meje s Hrvaško, leži dežela z bogatim in raznovrstnim plesnim izročilom – Bela Krajina. Praznični dnevi so bili priložnost za zbiranje sredi vasi, za petje in ples. Na večer pred ivanjim se je okrog ognja zbrala vsa vas in se veselila do belega dne. Dekleta – kresnice so hodile od hiše do hiše ter s pesmijo želele srečo in dobro letino. V začetku prejšnjega stoletja so se po vsej Sloveniji pojavile tamburaške skupine, vendar so se kot plesna spremljava obdržale le v Beli Krajini. Z njimi se je širila tudi plesna izbira, ki je večinoma izhajala iz hrvaško-panonskega območja. Ženska noša je narejena iz domačega platna ali damasta in skromno vezena, moška pa platnena in enostavnega kroja.
PLESI IZ POLJANSKE DOLINE
Plesi iz Poljanske doline sodijo v najstarejše izročilo Bele Krajine. Pod Gorjance in ob Kolpo so se v času turških vpadov naselili pribežniki iz Bosne – Uskoki in prinesli v naše kraje kolanje – počasen ples ob spremljavi pesmi, ki mu sledi poskočno nemo kolo brez instrumentalne ali pevske spremljave. Svoje plesne prvine so ohranjali nespremenjene v čistih uskoških vaseh, manj pa tam, kjer so se mešali s Slovenci. Posebnost Bele Krajine so plesi, pdobni otroški igri Al’ je kaj trden ta vaš most?, ki pa jo samo še tu plešejo tudi odrasli. Ženske so blago za nošo krišpale – gubale z udarjanjem ob tla, se pokrivale z rutami ali poclom (čepico), mlada dekleta pa so v kite vpletale rdeče trakove. Moški so nosili modre ali črne telovnike, na glavi pa okrogle rdeče kapice s šopkom.
